Nekje na sredini železniške proge, ki povezuje Novo Gorico s Sežano, stoji postaja Štanjel, zgrajena leta 1906 in za promet odprta 19. julija 1906. Takrat imenovana postaja Sv. Danijel - Kobdilj je ležala na t. i. »Kraški progi« kot del »Bohinjske proge«. Če ste se kdaj peljali po progi, ste lahko opazili, da so si postaje na videz zelo podobne. Na progi so bile na prelomu iz 19. v 20. stoletje zgrajene tri večje in 14 manjših postaj po istem tipskem projektu. Postaja Štanjel, zgrajena po avstrijskem alpskem arhitekturnem slogu, se od ostalih razlikuje po kovinskih, litoželeznih stebrih za podporo peronske nadstrešnice. Zasnovani so bili v ateljeju dunajskega arhitekta Otta Wagnerja, enaki stebri pa krasijo tudi nadstrešnice dunajske mestne postaje.
Otto Wagner, takrat najbolj znan dunajski arhitekt, je leta 1896 prejel projekt izgradnje skoraj 40 km dolge mestne železnice. Celotno dunajsko mestno železniško omrežje je bilo sprojektirano in izvedeno med letoma 1896 in 1901 v dunajskem secesijskem slogu. V njegovi ekipi, ki je štela kar 70 sodelavcev, sta bila med drugimi tudi arhitekta Maks Fabiani in Jože Plečnik.
Na železniški postaji Štanjel stoji pet Wagnerjevih stebrov. Narejeni so bili iz litega železa v dunajski livarni, delniški družbi Rudolph Philip Waagner Wien. Ime livarne je napisano tudi na vseh petih stebrih na štanjelski postaji. Stebri so okoli 3,2 metra visoki, na višini enega metra pa imajo tri poudarjene obrobe. Ena je okrasna, na drugih dveh pa so bili nekoč objemki za pritrditev odtočnih žlebov. Na vrhu stebra lahko vidimo stiliziran cvet in ornamentirano oblikovan kapitel.
Wagnerjevi stebri so bili postavljeni le še na večjih postajah, in sicer na Jesenicah, v Gorici in na dveh postajah v Trstu: postaji Rocol v predmestju in glavni železniški postaji. Leta 1905 so jih devet postavili tudi na poslopju postaje Šiška v Ljubljani. Danes jih ni mogoče več najti na goriški postaji, saj so jih po vojni, ko je bila postaja porušena, zamenjali z italijanskimi litoželeznimi stebri, in niti na jeseniški, ki je bila prav tako porušena v vojni. Tako je postaja Štanjel edina s še ohranjenimi Wagnerjevimi stebri na slovenskem delu proge med Jesenicami in Trstom.
Leta 1906 ni imela nobena od postaj na železniški progi Jesenice–Trst Wagnerjevih stebrov. Načrt preureditve štanjelske postaje iz leta 1936, kjer so zrisani leseni podporni stebri, nam potrjuje, da so do tedaj bili tako kot na drugih postajah tudi v Štanjelu podporni stebri nadstrešnice leseni. Postaja je po drugi svetovni vojni ostala brez streh in nadstreškov. Obnova postaje je bila zaključena šele po priključitvi cone A Jugoslaviji. V arhivu družbe Slovenske železnice, d. o. o., je tudi načrt nove peronske nadstrešnice na postaji v Štanjelu iz leta 1953, kjer so prav tako zrisani leseni stebri. Vprašanje, kdaj so na postajo v Štanjel prinesli Wagnerjeve stebre, ostaja še vedno neodgovorjeno. Ena izmed možnosti je, da so jih prinesli iz porušene postaje v Jesenicah.
Železniška proga Jesenice–Trst je, enako kot postaja Štanjel, odprta od 19. julija 1906. Prvi vlak, ki se je peljal po progi, je bil habsburški dvorni vlak, na katerem je bil tudi habsburški prestolonaslednik Franc Ferdinand. Vlak se je na poti ustavil le trikrat, in sicer v Bohinjski Bistrici, Rihemberku (Braniku) in Štanjelu.
Na železniški postaji v Štanjelu je do leta 2016 stala tudi lokomotiva DBR 52, ki je vozila vse do ukinitve parne vleke leta 1978. Danes je postavljena na ogled v Parku vojaške zgodovine Pivka.
Prispevek o železniški postaji Štanjel lahko poslušate tudi v radijski oddaji naPOTki.
